Za gasilca je sposoben tisti človek kateri je ustrezno izurjen človek, kateri ima nalogo, pogasi požare in pomaga pri drugih nesrečah ali naravnih katastrofah. Da lahko opravlja to delo pa mora imeti tudi znanje, ki ga bo moral uporabljati v določenih situacijah. Izobraževanje gasilcev temelji  na teoretičnem in praktičnem usposabljanju, ki jih morajo izpolniti, da dobijo kot priznanje za neko veščino. To pa so: uporaba dihalnega aparata v zaprtih prostorih, pridobitev poklica gasilec, uporabo hidravličnih naprav, tehnično reševanje iz razbitin, stanovnskih objektov,…

Najbolj znani izobraževalni center za izobraževanje gasilcev je na Igu. Na voljo imajo sedem hektarjev na katerem so učilnice, razni poligoni, delavnice, pripomočki za prikaz nesreč, raznih reševanj. Velike poudare pri izobraževanje gasilcev je pri praktičnem usposabljanju, tako hočejo zagotoviti psihofizične sposobnosti gasilcev. Mozno je tudi, ko se gasilci izobražujejo, da lahko tudi bivajo saj je navoljo okoli štiridest postelj in organizirani so tudi dnevni obroki. Če so gasilci izobraženi bodo šli brez skrbi pomagati v nesrečo in manjše možnosti bodo, da se komu lahko kaj zgodi, ker ve kako morajo reagirati gasilci na določeno situacijo.

Danes je zelo pomembna gasilska oprema kakšno ima gasilec za gasilsko reševanje in zaščito saj mora danes biti v skladu vsem ustreznim standardim, ki jih določa Gasilska zveza Slovenije. Gasilska oprema se je zadnjih letih zelo razvila in se še razvija ,tako na reševalnem področju kot na zaščitnem. Gasilci danes potrebujemo različno opremo za razne rešavanja in zaščito.

Te pa so: opreme za reševanje iz požarov teh je največ, reševanje iz raznih nesreč največ prometnih, reševanje iz zaprtih prostorov,višin, globin, vode, razne utopitve, za nudenje prve pomoči in najbolj pomembni je pa oprema za kumuniciranje, ki jih gasilci uporabljajo na intervencijah za komunikacijo, oprema za gozdne požare. Nujna gasilska oprema pa je tudi za prevoz te opreme pa potrebujemo na kraj nesreče  tudi razna vozila za različne namene. Te pa so: Različni kamioni s cisterno z vodo,vozila z lestvijo,vozila  za tehnično reševanje, vozilo za prvo pomoč. Potem so tudi prevozna sredstva za po vodi naprimer za reševanje v vodi ali pred zasčito pred kakšnim nevarnim izlivom strupene snovi v reko. Ko se gasilci opravijo na intervencijo morajo tudi oni biti pripravljeni in žaščiteni zato morajo imeti ustrezno opremljeni.

Imeti mora čelado, ki varuje proti raznimi udarci u glavo, zaščitno obleko in hlače, odsevne trakove, da je viden in škornji z kapco. Ko ima vse to lahko gre v reševanje.

Gasiltvo na slovenskem je imelo prve začetke že v šestdesetih letih prejšnega stoletja. Zlasti v začetki gasilstva sega Ljubljani leta 1863 je župan Miha Ambrož organiziral protipožarno obrambo, ki je služila takrat za Cukrarno, ki je v njej gorelo skoraj vsaki teden. V organizaciji je imel dva magistradna uradnika, osem slug in devet mestni delavcev. Kljub njihovem organiziranju pa so imeli tudi pomanjkljivosti to se je videlo pri prihodu na požarišče. Velikokrat so izgubili orodje ali se jim je pokvarilo ali pa ga sploh niso imeli. Zaradi tega so se obrnili na organizacijo Južni sokol saj so imeli 100 članov in tako so ustanovili prostovoljno protipožarno obrambo. Po prvi idejah po gasilstvu so se začele te ideje širiti po vseh slovenskih deželah. Tako so v Metliki ustanovili prvo uradno gasilsko društvo 19. septembra leta 1869. V naših deželah so začela po prvi svetovni vojni ustanavljati zelo hitro in tako so se povezala v deželne zveze kar jih je bilo 8 gasilskih zvez.